Rožnata zarja

Morda se sliši zanimivo, smešno, dodajmo še kakšno prefinjeno subjektivno nejasno besedo, ampak občutek je prisoten, kot da se iz temačnega neba spušča rožnata zarja - vsaj prvi dan je bilo tako. Nato so se nenadoma zopet pojavili sivi oblaki in prostran občutek normalnosti po letih in letih ostro zabrisali in v mislih doživljalca porodili staro stanje eksistencialne nesmiselnosti. Verjetno mislim, da se lahko tega kakorkoli znebim, kot da bi vračal zobno pasto nazaj v tubo - očitno imam v sebi še nekaj komične brilijantnosti, ko mešam nesmisel z absurdnostjo.

Še vedno mi ni jasno, kako lahko nemudoma, ko pisateljsko razčistim z obstoječim stanjem, dobim občutek bistrosti, jastnosti, iskrenosti, ampak ko to občutje izgine po končanju pisanja, se vrnem v stanje nejasnosti, zamegljenosti in, ja, izgubljenosti. Ampak to stanje je praktično stalnica, če si občutljiv kot novozapadli sneg na obstoječe pogoje človeštva, kjer posameznik predstavlja nično vlogo, kjer si toliko pomemben kot posamezen golob, ki leta naokoli po praznih ulicah mesta in dela, kar se mu zahoče, a je na koncu tako ali drugače nerelevanten. Počuti se svobodnega, izjemnega, visokoletečega, ampak nezavedajoč tega je popolnoma nepomemben, njegove kaprice so irelevantne, potepanje po mestu zgolj odraz brezglavega letanja - za hrano. In tukaj se vprašam, v kakšen pogledu je človek drugačnejši od tega morbidno-brezveznega stanja, ki prevladuje v modernih skupnostih povsod. Kot leteča podgana, ki se sprehajaš po mestu, vreden toliko, kot narediš oz. kolikor si produktiven, ko prenehaš s tem, se izgubi še ta relevantnost. Morda se sliši pesimistično, morda se sliši žalostno. Morda. Ampak je tako ali drugače resnično in občutek nerazumevanja sistema, ki te obkoli kot prozorna jeklena škatla, in ta škatla je nekakšna anekdota za denar, pač ne izgine. Zato tudi ne vidim nekega smisla, da bi se karkoli podajal v neznano zadnje čase, gre le zgolj za beg iz obstoječega sistema nesmisla v še večji nesmisel - v spozabo sebe. V iskanju veselja se vliva vase sermon nejasnosti, iskrenosti, v želji večje iskrenosti in spozabe od razumno dominiranega sveta, zato se potem predajamo tej rešitvi in kasnejši nadlogi.

Iskreno ne vidim več poante tudi v tem pisanju, do kakšnega zaključka bom prišel, če bom zgolj nizal misel za misel, tegobno, potrto, resnično misel. Razumete? Ne, jaz tudi ne. Rožnata zarja se je zabrisala v ozadju, pa vendar nekje v bližini niha pod površjem in zato je verjetno edini način, da dospem do nje, vztrajanje in večna, fatalistična potrpežljivost, brez le-te je vse obsojeno na propad - in večno tarnanje in odnehanje pred žetjem biserov iz zaprtih školjk.