Filozofija Linuxa

    1.6 Zasnova in filozofija Linuxa

   Novi uporabniki imajo pogosto napačne predstave in pričakovanja o
   Linuxu. Pomembno je razumeti filozofijo in zasnovo Linuxa, če ga
   želite uporabljati učinkovito. Začeli bomo z opisom, kako Linux ni
   zasnovan.

   V komercialnih razvijalskih hišah Unixa se celoten sistem razvija s
   strogo politiko zagotavljanja kvalitete, ki izkorišča sisteme za
   nadzor izvorne kode in popravkov, dokumentacijo, in postopke za
   poročilo in odpravo hroščev. Razvijalci najbrž ne bodo dodajali
   lastnosti ali spreminjali poglavitnih delov kode zaradi muhavosti.
   Spremembo morajo upravičiti kot odgovor na poročilo o hrošču in
   zaporedno ,,prijaviti`` vse spremembe nadzornemu sistemu izvorne kode,
   tako da lahko po potrebi razveljavijo spremembe. Vsakemu razvijalcu je
   dodeljen eden ali več delov kode sistema in le ta razvijalec lahko
   spreminja te dele kode, ko je ta ,,v delu`` (se pravi, ko je koda pod
   njegovim nadzorom).

   V tej organizacijski shemi oddelek za zagotovitev kakovosti izvaja
   temeljite preizkuse vsake nove različice operacijskega sistema in
   poroča o hroščih. Razvijalec odpravi odkrite hrošče. Pred izdajo
   naslednje različice se uporablja zapleten sistem statistične analize,
   ki zagotavlja, da je določen odstotek hroščev odpravljen in da
   operacijski sistem v celoti zadošča določenim kriterijem za izdajo.

   Programsko podjetje mora imeti seveda kvantitativni dokaz, da je
   naslednja različica operacijskega sistema pripravljena za prodajo;
   odtod zbiranje podatkov in statistično analiziranje obnašanja
   operacijskega sistema. Razvoj komercialnega sistema Unix je ogromen
   posel, pogosto dovolj velik, da zaposli na stotine, če ne tisoče,
   programerjev, preizkuševalcev, tehničnih piscev in administrativnega
   osebja. Seveda noben komercialni proizvajalec Unixa ni povsem enak
   drugemu, a to je splošna slika.

   Model programskega razvoja za Linux zavrača celoten koncept
   organiziranega razvoja, nadzornih sistemov izvorne kode,
   strukturiranega poročanja o hroščih in statistične kontrole kvalitete.
   Linux je, in bo verjetno vedno ostal, operacijski sistem hekerjev. (Z
   izrazom heker (angl. hacker) mislimo mrzlično vnetega programerja, ki
   uživa v izkoriščanju računalnikov in z njimi počne zanimive stvari. To
   je prvotna definicija tega izraza, za razliko od drugega pomena
   hekerja kot računalniškega falota ali kriminalca.)

   Za razvoj Linuxa ni odgovorna nobena organizacija. Vsakdo z dovolj
   znanja ima možnost pomagati pri razvoju in razhroščevanju napak jedra,
   prenosu novega programja, pisanju dokumentacije in pomoči novim
   uporabnikom. Skupnost Linuxa najpogosteje komunicira prek elektronskih
   spiskov in novičarskih skupin Useneta. Pri razvojnih naporih so se
   uveljavili nekateri dogovori. Vsakdo, ki želi, da bo njegova koda
   vključena v ,,uradno`` jedro, jo pošlje Linusu Torvaldsu. Ta jo
   preizkusi in jo vključi v jedro, če ne kvari obstoječih zadev ali ne
   nasprotuje celotni zasnovi sistema.

   Sam sistem je zasnovan z uporabo odprtega pristopa in z mislijo na
   dodatke. Vrsta novih dodatkov in kritičnih sprememb sistema se je v
   zadnjem času zmanjšala, in splošno pravilo je, da se nova različica
   jedra objavi vsakih nekaj tednov. Seveda je to približna številka.
   Kriteriji za novo različico vključujejo število odpravljenih hroščev,
   povratne informacije uporabnikov, ki preizkušajo pred-izdane različice
   kode, in količino spanca, ki jo je ta teden užil Linus Torvalds.

   Dejstvo je, da med dvema izdajama niso odpravljeni vsi hrošči niti
   niso rešene vse težave. Če se zdi, da je izdaja očiščena kritičnih ali
   ponavljajočih se hroščev, se reče, da je stabilna, in izdana je nova
   različica. Namen, skrit za razvojem Linuxa, ni izdaja popolne kode
   brez hroščev, temveč razvoj proste izvedbe Unixa. Linux je namenjen
   razvijalcem bolj kot komurkoli drugemu.

   Vsakdo, ki ima nov dodatek ali programsko aplikacijo, jo v splošnem
   objavi kot različico alfa - se pravi testno različico za tiste pogumne
   uporabnike, ki bi radi izbrskali težave v prvotni kodi. Ker skupnost
   Linuxa v veliki meri temelji na Internetu, se programje alfa navadno
   postavi na eno ali več mest za FTP paketov za Linux (glejte
   dodatek B), sporočilo o dostopnosti in načinu preizkušanja pa se
   objavi v eni od novičarskih skupin Useneta o Linuxu. Uporabniki, ki
   vzamejo in preizkusijo programje alfa, lahko avtorju po pošti
   sporočijo svoje izide, popravke napak in vprašanja.

   Ko se odpravijo prvotni hrošči, izvorna koda vstopi v stanje preizkusa
   beta, v katerem se navadno pojmuje za stabilno, a ne za popolno.
   Deluje, a vse lastnosti morda še niso prisotne. Programje gre lahko
   tudi direktno v zadnje stanje, kjer se predpostavi njegova kompletnost
   in uporabnost.

   Zavedajte se, da so to le dogovori - ne pravila. Nekateri razvijalci
   morda tako zaupajo v svoje programje, da se odločijo, da različici
   alfa in beta nista potrebni. Takšne odločitve vedno sprejema
   razvijalec.

   Morda vas preseneča, kako lahko nestrukturiran sistem prostovoljcev,
   ki preizkušajo in razhroščujejo celoten sistem Unix, sploh kaj naredi.
   Kot se je izkazalo, je to eden od najbolj učinkovitih in motiviranih
   razvojnih timov, kar se jih je zbralo. Celotno jedro Linuxa je
   napisano iz ničesar, brez kode lastniškega izvora. Za prenos vsega
   prostega programja pod soncem na Linux je potrebnega ogromno dela.
   Knjižnice so napisane in prenesene, datotečni sistemi so razviti in
   strojni gonilniki napisani za veliko priljubljenih naprav - vse zaradi
   dela prostovoljcev.

   Programje za Linux se v splošnem izdaja kot distribucija, nabor
   vnaprej pripravljenega programja, ki sestavlja celoten sistem. Za
   večino uporabnikov bi bilo težko zgraditi popoln sistem od začetka,
   začenši z jedrom, dodajajoč pripomočke in nameščujoč vse potrebno
   programje na roko. Namesto tega je dostopnih veliko distribucij
   programja, ki vključujejo vse potrebno za namestitev in pogon
   popolnega sistema. Ni ene same, standardne distribucije - več jih je,
   in vsaka ima svoje prednosti in pomanjkljivosti. Namestitev različnih
   distribucij Linuxa opisujemo, začenši s stranjo [*].